Kmalu po rojstvu
narišem krožnico
nanjo povprek
začrtam tetivo
napnem vektor
izstrelim ga
visoko in daleč
čez Vena Pilona
kasarne
faks
čez neko službo
v informatiki
križanke
kolo
da mu spotoma
ojekleni ost in
zrastejo krilca
v drhtavem prebadanju
vakuuma
dokler se nekoč
ne zapiči v tla
med cvetoče brogovite
ki jih bom duhal
in se nastavljal soncu
kot siv in raztresen
pepel.
Imenitni izseki, res deluje kot izstreljena puščica, ki švigne naravnost ... samo tale dva verza se mi zdita preveč navadna glede na ostalo pesem:
ko leti v hrepenečem
iskanju novega
Poskusi najti bolj svež izraz. Se strinjaš?
Lp, Ana
Hvala za vzpodbudo, sem poskusil.
v drhtavem prebadanju
vakuuma
Se tudi tebi zdi boljše?
Pesem mi je všeč, po eni strani niza to matematično terminologijo in imenovanje mejnikov, hkrati pa je daleč od nizanja, v pesmi je zračnost in medprostorje, ki bralca prebudi k iskanju lastnih podob. Iz pesmi prihaja občutenje življenja, ki veje še iz posutega pepela. Čestitke,
Ana
Hvala, Ana, seveda je boljše tako, a ne bi iskal te variante, če me ne bi ti opozorila na to. To je tudi eden mojih redkih poskusov pesmi v prostem verzu, zato sem podčrtanke še toliko bolj vesel. Čeprav se morda ne zdi tako, sem se s tem prostim verzom kar pošteno namučil!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ficra_zom
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!