Tukaj spoštujejo prostranost.

Tukaj najprej postavijo ograjo

in skrbijo za izgled strogo le znotraj nje.

Ograje so običajno zidane.

Da preprečijo vetru, ki tukaj stalno piha, prinašati tavajoče smeti.

Če kaj počnejo,

je to jasno videti v okolici.

Povsod okrog odložene stare gume pri vulkanizerju,

razbito ali še ne posodje pri izdelovalcu keramike,

zapuščeni, zarjaveli skeleti tovornjakov sredi peska,

ker jih vojska, ki je povsod, le da je malo manj opazna,

ni več potrebovala.

Če so kdaj hoteli zemljino,

ki je tukaj sestavljena iz peska in grobo zdrobljenega kamenja,

je luknja v pokrajini ostala.

Če so je imeli odveč,

so ostali kupi, vsuti iz kamionov.

Pokrajina tako izgleda prebodena in posuta s spuščaji.

Iz te boleče zapuščenosti vznikne

čudovito okrašena visoka zidana ograja

in prereže peščeno prostranost.

V ravni črti se razteza od ceste vse do obale prostrane modrine.

V suho pokrajino zareže malo kvadratno mesto.

Iz zunanje strani oblegano s plazečimi se plastičnimi vrečkami, od znotraj čudovit sveže urejen raj.

In širok nasmeh strežaja, ki plane po kovčkih in mi tako olajša prihod,

tudi ta ni pristen.

On to počne za dvoevrski kovanec.

Milan Novak