v pesku je žeja

sveža kri polzi med zrni

s prsti brišem obličje

maske iz ebenovine

spake

ki preganja zle duhove

meni se zdi

na nek način ljubka

kaplje izginjajo

pesek je neskončna posoda

skrivam misel

kot plaha grlica skriva jajce

pred kačami

zlobni jeziki bi jo strgali z jambora

in jo

pomečkano

izobesili na obrabljene fraze

ljubezni v posmeh

iz razbeljenega peska

vznikajo CVETOVI BELEGA JASMINA

palmino lubje je ostro

in vlaknasto

tako kljubuje bičanju vetra

in ni ga ne kremplja ne kljuna

ki bi prodrl do sočne notranjosti

solzim kaplje

in hkrati se smehljam

življenju

opojni vzduh veje čez novo jutro

ostra obala

zeva

grozi

z razbrazdanim skalovjem

nagneteni skalni bloki v pesku

kot bi jih neka roka

brezbrižno razmetala

morje jim je pesek

že zdavnaj ukradlo

v drobovje so se jim vrasle

korale

iz skal so podedovale

ostrino svojih prstov

ki jih širijo v modrino

vsako leto za kak centimeter

odmaknejo valove

za seboj puščajo tanko plitvino

nad okamnelimi trupli

SKALE ZEVAJO

tihe

jeziki valov ližejo

odmikajoči se koralni greben

ostaja jim le pripeka

ki jim izžiga dušo

grlica nekje v palmi pa

kot da se jim posmehuje

DOLG IZTEGNJEN JEZIK

oblizuje

žgečkljiv predel evrope

to poznam iz zemljevidov

in burne zgodovine

ta košček prostranosti

od tukaj deluje mogočno

valovi se razblinjajo v peno

ostro in trdo ječijo korale

in nikjer ni šumenja drobirja

val se umika molče

v zraku ni vonja borovcev

in da

pogrešam škržate

njihovo mantro ljubezni

tukaj šumi tišina

vroča sapa se zajeda v pesek

in sproti briše sledi

okamenele korale pa

v meni tujem jeziku

pospravljajo spomine

Milan Novak