Prazne besede preveč povedo,
ni treba reprize za solzno oko,
čas je zaveznik, odšel je drugam,
tudi jaz moram vstran.
Možgani prepereli in velik prepih,
vse je ostalo zaklenjeno v okvir,
prepletena veriga od glave do stopal,
vmes pa praznina, ki jemlje dih.
Sladke besede, nekoč blagodejne,
zdaj so samo še veter v laseh
in gluha ušesa.
Roke otipajo trdi beton,
gibi so okorni, korak je le namig.
Misli so zakrnele in togo je telo,
zavržene priložnosti si kot sence slede,
nikjer ni miru, blodnje nevzdržne,
nobene reprize, prazne besede,
nobenih zablod.

nena