
Ogledala, beli zidovi,
sedežna garnitura iz usnja,
čakajoči ljudje se tarejo na njej.
Vsi čakamo…
Pogledi uhajajo na steno,
kjer bije ura.
Kazalci se ne premaknejo.
S pogledi se merimo,
malo naskrivaj, radovedno,
vsak zase premleva nekoga.
Nekomu se premaknejo
kotički ust v zatrt nasmeh.
Tišina postaja moreča…
Stara ženica pove:«Danes pa
dolgo traja!«
Deležna je topih, brezizraznih pogledov.
Vsi čakamo…
Vrata se odpro, prihajajo novi, kam?
Gospod se premakne,
vzame revijo iz marmornate mize,
vsi pogledi mu sledijo.
Rezek zvok! Vsi se zdrznemo.
Pokličejo ime, nekdo vstane in
vstopi skozi bela vrata ter izgine,
pogledi ponovno krožijo
od enega do drugega.
Vsi čakamo…
Pozdravljena, nena. Pesem lahko iz konkretnega opisa čakalne situacije preneseš na metaforično raven, na kateri bralec začne intenzivnejše razmišljati o različnih interpretativnih možnostih.
Najprej glede naslova. Ker pesem nima pravega metaforičnega naboja, pravzaprav že vse poveš z naslovom. Če bi pesem postavila v abstraktnejši prostor, bi tak naslov dobil novo funkcijo, nakazoval bi osnovni ton pesmi, ki se intervalno ponavlja. Za konkretno vsebino, kot je zdaj, svetujem drugačen naslov.
Ogledala, beli zidovi,
usnjena sedežna garnitura iz usnja,
čakajoči ljudje se tarejo na njej.
Vsi čakamo …Vsebina čakanja se ponovi v dveh zaporednih vrsticah. "Čakajoči ljudje se tarejo na njej" zveni prozaično, pričakovano. Kaj bi lahko naredila? Izbrala bi minimalistični pristop, da bi prostor kljub natrpanosti zazeval s pričakovanji, zdolgočasenostjo, strahovi, mislimi navzočih. Npr.:
Ogledala, beli zidovi,
usnjena sedežna garnitura,
na njej ljudje.
Čakamo.
Pogledi uhajajo na steno, podčrtana zveza je precej pričakovana.
kjer bije ura. Je potrebna omemba ure? V nadaljevanju spregovoriš o kazalcih.
Kazalci se ne premaknejo. Lahko bi takoj povezala poglede in kazalce, ki se nočejo premakniti.
S pogledi se merimo, (premalo pesniške izraznosti)
malo naskrivaj, radovedno, - bi to drugače izrazila, mogoče izpustila?
vsak zase premleva nekoga.
Nekomu se premaknejo
kotički ust v zatrt nasmeh.
Tišina postaja moreča… klišejska zveza
Stara ženica pove: «Danes pa
dolgo traja!« Ta izjava bi bila dobra tudi brez stare ženice, samo vrstica zase:
"Danes pa dolgo traja."
Deležna je topih, brezizraznih pogledov.
Vsi čakamo…
Razmisli, ali bi v nadaljevanju pesmi izpustila še kakšen opisni detajl. Ker so na začetku omenjena ogledala, bi bilo dobro, da jih še proti koncu vpelješ, saj omogočajo nadaljnji interpretativni prenos. Lp, Jupiter!
Vrata se odpro, prihajajo novi, kam?
Gospod se premakne,
vzame revijo iz marmornate mize,
Vsi čakamo…
Hvala za opombe, vem, še veliko dela me čaka... ko prebiram vaše pripombe oz. popravke, se mi zdi tako logično - zelo sem hvaležna za napotke in upam, da jih bom še deležna!
Hvala in lep pozdrav!
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: nena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!