Kaj naj s pesmijo

v kateri so samo še 

tvoje kosti

kdaj sem ti že polomila prste

in izsušila glasilke

dovolj je

ne slišim te

ne kriči več

navadi se samotno bivati v meni

mogoče jo pribijem na križ

izrisane resnice

s krono trnjevih besed in

prižgano svečo slutnje prihodnosti

veter je vedel vse

upihnil je plamen lažnega upanja

njemu je

všeč moja poezija

zatisnem oči in iz teme

po trakih svetlobe

pobiram črke 

za novo pesem

branka