Po prstih stopim na oblake želja,

dvigajo se iz pogledov,

kapljajo,

žejne  razpoke polnijo z nemirom.

Dom je v copatih.

Koraki kakor električni pastir,

ki ga odvelečjo skozi vrata

na večer,

obuti v svoje čevlje.

Odideva na pašo,

še rastejo redki sočni šopi,

zjutraj prežvekujeva

ostanke žgečkljive trave

pod obleko,

ki leze čez dan

v zelene nasmehe.

Dom je poln,

nad krožniki se megli,

je to igra svetlobe

ali list trpotca prilepljen čez sinove oči,

je hčeri rman zamenjal trepalnice?

Ponoči nas ni bilo tu.

pi - irena p.