Izgubljena

Oblečem toplo obleko,
debele nogavice,
na roke rokavice,
v očeh prižgem kresnice
in grem v nov zimski dan.

Pod škornji škriplje, škriplje,
udiram se v gazi,
pod sivo belim nebom,
kjer kar naprej sneži
spet deklica postanem.

In deklica stoji
v belem toplem plaščku …
V očescih zažari
vsa sreča, ki premore
jo čas otroških dni.

Sneži, sneži, sneži ...
Ko k njej se v mraku sklonim,
da se dotaknem las,
se plašno, tiho obrne,
pogleda mi ne vrne
in v gaz stopi jo čas.

V daljavo se gubijo
nje drobcene stopinje.
Ko mine dvajset zim
se deklica povrne,
nasproti ji hitim.

Mar ni podobna meni?
Poteze, nos, oči?
Iz časa porojeni
moj jaz vame strmi.




Marina

Komentiranje je zaprto!

Marina
Napisal/a: Marina

Pesmi

  • 07. 12. 2008 ob 18:53
  • Prebrano 905 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 404

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!