Zdrsneš skozi čas in režeš milje,
da ostajaš blazno blizu mojih brazgotin,
čeprav še prosim veter naj raznosi vse črepinje
in pozabi dajem piti zadnje kaplje iz davnin,
mi pod stopinje še narišeš sive hiše,
z nevihto me pokriješ tam na robu zvezd,
da padem kot vojak, ki zlomljen je od bitke,
da nosim vse grobove stisnjene pod težo mest.
Obljubiš mi privid globine,
ko podvojeno sedeš v naročje nemoči,
zarežeš v kožo s koščki pločevine,
spustiš me z bosimi stopali prek čeri.

Allegra