Dragi dnevnik!
 
Sedim pri oknu in gledam, kako nas počasi zapuščajo zadnji poletni dnevi. Z njimi pa se poslavljam tudi jaz. Novica, ki sem jo prejela pred nekaj meseci je bila nepričakovana. Ko se je dodobra zasidrala v moje misli, sem zapadla v hudo depresijo in melanholijo. Bila sem jezna na svet okoli sebe, pa tudi nase. Nikakor se nisem hotela spoprijeti z resnico. Po treh tednih in neštetih pogovorih s strokovnjaki, sem se odločila, da stvari vzamem v svoje roke. Nima smisla, da bi še naprej objokovala svojo usodo in se jezila, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Bil je skrajni čas za ukrepanje. Družila sem se s prijatelji, hodila na izlete, se zabavala z družino, pisala poezijo, jokala ob starih filmskih romancah in preprosto uživala življenje. Žal mi je, da nisem tega počela že prej.  Na žalost, pa ljudje slovimo po tem, da se stvari lotevamo prepozno. Če bi morda bolj skrbela zase in za svoje telo in bi bolj redno obiskovala zdravnika, bi se stvari morda razpletle drugače. Časa za obžalovanje ni! Kajti, ko tvoji peščeni uri  prične odtekati pesek, ne moreš storiti ničesar več. Zato, če boste kdaj našli moj dnevnik, Vam polagam na srce sledeče: bodite srečni, smejte se, gibajte se, uživajte življenje, ne bojte se obiskov pri zdravniku in imejte radi sebe in svoje telo.
 
Tina
 
( Tina je dva meseca po tem zapisu umrla zaradi raka dojk)                                                                                                  

Tami