tišina je danes postala neznosna
in moji vdihi upočasnjeni pri dotiku s pesmijo
z do pred kratkim dostopnih sedmih nebes
dva dela mene nista preživela padca
in na svojo žalost sklepam
da je od mene ostalo le še
preutrujeno srce in nekatere kosti
ki so v času otroštva napačno zrasle
tudi takrat nisem bila vešča padanja
znova se učim hoditi na enak način
kot sem to počela v tvoji senci
in razlagam znamenja nebes razdeljena
na dan in noč ki imajo dobro poznane
klimakterične težave in jih nikakor več
ne ločuje vsemogoča svetloba
moje sonce je vidljivo pri vzhodu na (za)hodu
lahko bi spet začela gojiti bolečino
in atmosfero samote objemati z rokama
meni to najbolj pristaja in mi odpira
nepredstavljive možnosti polovičnega pomilovanja
ko začenjam z gestami komunicirati s seboj
vse stene imajo obliko steklenega zvona
ki si ga obilno zalagal
s časom izgubljenih sanj
iz sozvezdja lovčevega levega stopala
tudi oni so začeli (raz)padati
kaj bi porekli moji predniki na strahopetnost
ki sem jo prevzela s selitvijo
v ogromno zapuščeno srce
in če bi še vedeli, da sem
osmi marec prebila na oddelku
uniformiranih balkanskih žena
v novih škorenjčkih mary poppins
z neodprtim dežnikom
ki bi mogoče upočasnil let proti dnu
še vedno ne obvladam padanja
zdaj me objemajo samo trije neuspehi
včeraj danes in jutri popolnoma identični
klavstrofobiji ki jo čutim
strjena na dnu šalice
kava, ki nam ni bila usojena
tudi tokrat spominja na (pro)pad
Poslano:
01. 05. 2014 ob 21:28
Spremenjeno:
01. 05. 2014 ob 21:30
<!--[if gte mso 9]><xml>
Original:
Vrijeme (ne)zapamćenih padova
danas je tišina postala nepodnošljiva
i moji udisaji usporeni u dodiru s pjesmom
sa donedavno dostupnog sedmog neba
dva dijela mene nisu preživjela pad
i na osobnu žalost zaključujem
kako je od mene ostalo još samo
preumorno srce i poneka kost
krivo srasla u doba djetinjstva
ni onda nisam znala padati
učim se ponovo hodati na isti način
kako sam to radila u tvojoj sjenci
i tumačim znakove neba podijeljena
na dan i noć što imaju dobro poznate
klimakterične tegobe i nikako više
ne odvaja ih svemoguća svjetlost
moje sunce je vidljivo na izlasku u (za)padu
trebala bih opet početi njegovati bol
i atmosferu samoće grliti rukama
meni to najbolje pristaje i otvara mi
neslućene mogućnosti polusažaljenja
dok počinjem gestama komunicirati sa sobom
svi zidovi imaju oblik staklenog zvona
u koje si izdašno distribuirao
vrijeme izgubljenih snova
iz sazviježđa lijevog stopala lovca
i oni se počeli (ras)padati
što bi rekli moji preci na kukavičluk
koji sam poprimila selidbom
u ogromno napušteno srce
i još da znaju kako sam
osmi mart provela na odjelu
uniformiranih balkanskih žena
u novim čizmicama mary poppins
sa neotvorenim kišobranom
koji bi možda usporio let ka dnu
i dalje ne znam padati
evo sad me grle samo tri promašaja
jučer danas i sutra potpuno identični
klaustrofobiji koju ćutim
(strjena) skorena na dnu šalice
nesuđena nam kava
i ovaj put sliči (pro)pasti
Poslano:
01. 05. 2014 ob 22:28
Spremenjeno:
01. 05. 2014 ob 22:31
-tudi takrat nisem bila vešča padanja
-znova se učim hoditi na enak način (bolje je uporabiti enak kot isti)
-in razlagam znamenja nebes razdeljena
na dan in noč ki imajo dobro poznane
klimakterične težave in jih nikakor več
ne ločuje vsemogoča svetloba (predvidevam, da je imajo namesto imata, če se to nanaša na znamenja, saj imaš tudi dalje zapisano: in jih ne ločuje..)
-kaj bi porekli moji predniki na strahopetnost
ki sem jo prevzela s selitvijo (ker se nanaša na strahopetnost)
-še vedno ne obvladam padanja
-ravno zdaj me objemajo samo trije neuspehi (ravno zdaj se v tem kontekstu sliši nenaravno)
to je zdaj nekaj slovničnih popravkov, ostalo pa prepustim drugim :)
( ni dobro tako dobesedno prevajati - lahko recimo takole: ko vzhaja, je moje sonce vidno na zahodu)
(one - stene!)
strjena na dnu šalice skodelice
kava, ki nama ni bila usojena
tudi tokrat spominja na (pro)pad
tišina je danes postala neznosna
in moji vdihi upočasnjeni pri dotiku s pesmijo
z do pred kratkim dostopnih sedmih nebes
dva dela mene nista preživela padca
in na svojo žalost sklepam
da je od mene ostalo le še
preutrujeno srce in nekatere kosti
ki so v času otroštva napačno zrasle
tudi takrat nisem bila vešča padanja
znova se učim hoditi na enak način
kot sem to počela v tvoji senci
in razlagam znamenja nebes razdeljena
na dan in noč ki imajo dobro znane
klimakterične težave in jih nikakor več
ne ločuje vsemogoča svetloba
moje sonce vzide ko pade na zahodu
lahko bi spet začela gojiti bolečino
in atmosfero samote objemati z rokama
meni to najbolj pristaja in mi odpira
nepredstavljive možnosti polovičnega pomilovanja
ko začenjam z gestami komunicirati s seboj
vse stene imajo obliko steklenega zvona
ki si ga obilno zalagal
s časom izgubljenih sanj
iz sozvezdja lovčevega levega stopala
tudi one so začele (raz)padati
kaj bi porekli moji predniki na strahopetnost
ki sem jo prevzela s selitvijo
v ogromno zapuščeno srce
in če bi še vedeli, da sem
osmi marec prebila na oddelku
uniformiranih balkanskih žena
v novih škorenjčkih mary poppins
z neodprtim dežnikom
ki bi mogoče upočasnil let proti dnu
še vedno ne obvladam padanja
zdaj me objemajo samo trije neuspehi
včeraj danes in jutri popolnoma identični
klavstrofobiji ki jo čutim
strjena na dnu skodelice
kava, ki nama ni bila usojena
tudi tokrat spominja na (pro)pad
Komentiranje je zaprto!