Zgoščena v željah

se vlečeš kakor greneč med,

lepiš na vejo, kamor si sedla,

čakajoča njega,

da te zaziblje v cvetenje.

Tvoji lasje rastejo kot močvirski mah,

koža v jarke za odtok utopljene samote,

dregnejo te ostale veje,

kot prsti so,

ki vabijo višje,

da se odlepiš od sladkosti žalosti,

obdrgneš kožo, ko se dvigaš,

žuljava sedeš v vrh,

ves širni svet pred tabo.

Le njega ni.

Sama in hladna siješ lepoto

na neko drugo krošnjo,

mlad par sedi tam sredi vej,

v parterju,

držita se za roke.

pi - irena p.