V trenutku resnice sem se izgubila
in nisem več našla prekratkih sledi.
Že vrela se zlata je barva razlila
čez rob moje meje iz sanjske snovi.

Ko sreče je vila ob meni postala,
čeprav brez postave, prisotna kot zrak,
prosojni most k tebi mi je pokazala,
na njem zadržujem zdaj tihi korak.

Je sonce zašlo in je vila obstala
na mestu. Od daleč še kar gledam jo.
Trenutki bežijo, jaz pa sem postala
lovka na sanje, ki te nosijo.

V njih bežnim premikom poklanjam podobe.
Pustim, da me nežno objameš cez pas.
Še vidim odsev tvoj v zavetrju sobe,
kjer v redkih odmikih ustavlja se čas.

Lidija Brezavšček - kočijaž