Ovil si je njen rep okrog avtoportreta,

njena mačja dlaka prikrila je obraz,

z nasmehom skril ostro zobovje,

ona kremplje za mehke blazinice poslušnosti.

Posadil jo je na prestol vsejedcev,

ji šepetal skrivnosti tropa v mlečen brk,

dajal kosti, da meče jih med nas,

na pašnike z zeleno travo,

kjer polnih ust cmokamo ali prežvekujemo molče.

V pomlad vzklila ji je druga barva,

komaj vznikla mu razkrila je oči,

nasršena je stopila v usta brez smehljaja,

pojedel je njen kožuh z ostmi.

Ostanek vržen je na oder med ostale maske,

hranjene z lepljivostjo besed,

mi na dveh pašnikih ograjenih z razumom

puščamo, da nas ločujeta  le nORa ZNAka,

kazoča menežariji pot v močvare,

a že brez njih dovolj smrdi.

pi - irena p.