EVFROZINA

 

Let štirideset skrival svoje cice
je brat Smaragdus pod meniško kuto,
prebil v molitvi sleherno minuto
pod varstvom božjim svete je trojice.

Ko mine čas in že nad njim solzice
ob smrtni postelji rose sočutno,
skrivnost razkrije zbranim to neslutno,
da objokujejo telo device.

 

Potem umre. Osuplo vsi prisotni
strmijo v njeno velo truplo; v dušo
se prikrade dvom, ogorčenost in gnus;

a že zasije nimb krog nje divotni
in ganjeni hite poljubljat družno
ji rob obleke trepetajočih ust...

 

 

SEBASTIJAN 

 

Spominjam svetega se Sebastijana,

ki na oltarju cerkve je trzinske

kot marmorni mladenič poln elana

upodobljen v trenutku smrtne stiske:

 

privezan k deblu kip se zvija v ranah,

prebodle puščice so ga zločinske,

z očmi medlečimi stoji kot v sanjah,

ne ganejo te muke ga trpinske.

 

A po legendi, ki meji na bajko,

svet Sebastijan tem ranam ni podlegel,

(kako se je izlizal ne bi vedel),

 

še večkrat je imel s cesarjem hajko,

dokler med rimske padel ni vojake,

ki so odvrgli ga na dno kloake.

 

 

 PELEGRIN

 

Pri Umagu leži

nek kraj, imenovan

Svet Pelegrin, prav tam

še cerkvica stoji

 

 

ob morju, ki buči

pod njo iz dneva v dan,

in v borih veter slan

ji psalterje šumi.

 

 

K tej cerkvi večkrat šli

smo s starši na oddih

in jaz, otrok zvedav,

 

 

nekoč pogum sem zbral

in vrgel kamen v zvon,

da je zaječal bron ...

 

 

 

ANTON PADOVANSKI

 

Anton Padovanski

križ-kraž po deželi

je šel italjanski,

da bi evangelij

 

 

oznanil poganom

in srca zacelil

dvomečim kristjanom.

Enkrat se namenil

 

 

je tja na obalo,

a ljudstvo neumno

ga ni poslušalo,

 

 

le ribe pogumno

iz vode zamika,

prisluhnile strumno

 

 

so naukom svetnika.

 

 

JANEZ KRSTNIK

 

Kip Janeza Krstnika

z bandero in Jagnjem Božjim

ob nogah, kip svetnika

brez glave, na komodi,

 

 

(kjer moja mati hrani

perilo, rjuhe, čipke)

je votel porcelan in

zgolj bled, cenen ulitek,

 

 

ki ga nekoč je dedku

za god kupila mama,

(pred slabimi sto leti),

 

 

a vendar v tem posnetku,

ki žal mu manjka glava,

zdaj ves moj rod se sveti.

 

 

BERNARD

 

Kot šolarček nekoč

vzel v roke sem roman

z naslovom: Svet Bernard

in bral tja pozno v noč

 

kaj vse ta sveti mož

v življenju je počel,

kaj skusil, pretrpel;

in čudil se na moč

 

številnim čudežem,

ki so ga spremljali

na poti trnjevi;

 

Kako mu je Gospa

pozdravila ekcem,

ko iz dojke brizgnila

 

mu mleko je v oči.

 

 

 

https://www.youtube.com/watch?v=v4Wj4eJ0-bg

 

 

LITERARNI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠO POEZIJO ali KRATKO ZGODBO z naslovom "V sožitju"

 

 

Imaginativnost španske lirike je pritegovala oblikovno in izpovedno že Prešerna (Gazele, Glosa: »… nam spričujeta pisarja / Luzijade, Don Quixota, / kákokšne Parnase pota - / slep je, kdor se s petjem ukvarja«, Romance itd.), nato vidneje Župančič (Gazela…), Alojz Gradnik (Črni angeli. Molčeče ure, in Gradnik je izvrstno prevajal Lorco!), Ivo Gruden (Pod Šempolajem), Anton Vodnik (Četrta vigilija,, Sončni mlini, Glas tišine), Srečko Kosovel (Ostri ritmi, Smrtni opoj), Edvard Kocbek (Melodija), Božo Vodušek (Ladja sanj), Jože Udovič (Ogledalo sanj, - Vizija, Podobe, Jelen vetra), Stanko Vuk (Prva pesem), Bogomil Fatur (Serenada), Jože Javoršek (Sanje), Ada Škerl (Jesenski pastel), Dane Zajc (Ujeti volk, Veliki črni bik, Črni deček, Kepa pepela), Kajetan Kovič (Steblo v duši, Bik), France Forstnerič (Balada o konju, ki ni našel cest), Veno Taufer (Poldan), Saša Vegri (Kje je žrebec), Miroslav Košuta (Pesem o morju), Janez Juvan (Utopljenec), Valentin Cundrič (Maj), Svetlana Makarovič (Mačka 2), Niko Grafenauer (Kamen), Erik Prunč (Ajda), Vladimir Gajšek (Mesec v kvadratu), Tone Dodlek (Paso de muerte); če hkrati vemo, da je španske romance pri nas prvi prevajal Stanko Vraz (največkrat osmerec z asonanco v vsakem drugem zlogu, tudi šesnajsterec z zaporedno asonanco), lahko ugotovimo, literarnozgodovinsko relevanco, ki se je nujno morala nadaljevati v smislu osvobajajočega duha in v poetični ali lirični drami (Dominik Smole, Gregor Strniša, zlasti pa »Otroka reke« in »Potohodec« Daneta Zajca).

 

https://www.youtube.com/watch?v=6OowBXr9-38

 

VZPON IN PADEC ISMETA BAJRAMOVIĆA-ĆELA

 

Ismet Bajramović-Ćelo,

huligan iz Sarajeva,

je že kot otrok v  šoli

bil trepet in strah razreda.

V pretepih vedno prvi

spravil nekega se dneva

na učitelja je glasbe

ter mu zlomil nos in rebra.

Sicer ga potem doma je

oče zbunkal kot je treba,

toda kaj pomaga tepež

pri barabi polni gneva.

Kmalu po tem incidentu

šolo pustil je za zmeraj,

bolj kot drugo ga je vlekla

mračna kriminalna scena.

A pri rosnih 19

ga je milica ujela

in na robijo odšel je

v Zenico za dolga leta.

Tik preden izbruhne vojna

Ismet pride iz aresta,

vidi Sarajevo v ognju

in srce mu vname jeza.

Naglo zbere vse pajdaše

postroji jih in pregleda

ter orožje izroči jim,

da ubranijo se zlega.

Kmalu se po mestu širi

vest o vseh herojstvih Ćela,

kako v težkih bitkah brani

čast in slavo Sarajeva.

Še reporterji iz tujine

se zanimajo za njega

in objavljajo posnetke

na programih cnn-a.

Toda 

Matej Krevs