razgrnjena postelja
samotna oaza
temne ptice v vrstah
negibna straža
v jutru brez pesmi
zakaj molčiš
pomladno listje niha
dež metronom
temne ptice v vrstah
negibna straža
šum seje bela breza
kaj kliče solza
jata brez ptic
je zdrsela
preko obzorja
ki v meni
se izgublja
brez dotika neba
v temno vrsto
me vklene
mrtva straža
Poslano:
27. 04. 2014 ob 00:11
Spremenjeno:
23. 06. 2014 ob 21:33
Kakšen je odnos med pesnikom in novo nastajajočo pesmijo, ki se mu razkriva kot jutranja postelja. Pesem zajema iz globin in se v nezmotljivem ritmu nalaga ali prelaga v pesnikovo dušo. Verzi so vrste temnih ptic, ki medse sprejmejo še pesnika. Pesem je pesnik in pesnik je pesem.
Mrtva straža? Ravno pred nekaj dnevi sem se poglobljala v ta izraz. Slučajno je naneslo. Marsikaj sem prebrala, se pozanimala tudi pri starem borcu ... Iz njegove pripovedi sem razbrala, da so mrtve straže varovale mehko, globoko ranljivo jedro.
Čestitam za čudovito napisano pesem v dveh vzporedjih. Opis zunanjega dogajanja v naravi namesto pike pada v pesnikove globine.
Lp,
Jupiter!
urednik
Poslano:
27. 04. 2014 ob 08:21
Spremenjeno:
23. 06. 2014 ob 21:33
Jupiter, prepustil sem (se) večeru in noči odmev(a) (besed, glasbe in plesa).
Hvala in lep dan! Jošt
(... jutro pa že sega z drobno roko ... )
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!