Zvonček s sklonjeno glavo

ozri se k nebu nad zemljo, saj lep si, krhek a močan,

ne skalnjaj glavice k tlom.

Poglej marjetica se smeje

nešteto lističev ogreje.

Je krhka kakor ti bila

pokončna k soncu se baha.

In teloh s sklonjeno glavo

jo kmalu dvigne nad zemljo.

Bahavo k soncu se obrne nič več k tlom se ne vrne.

Le ti še vedno si ostal

k tlom obrnjen in zvedav.

Tako si lep, dehteč, zakaj tvoj cvet v zemljo gleda spet?

Sem zvonček in sem tak,

da s sklonjeno glavo

rastem nad zemljo.

Ne bom obrnil  k soncu je

slepeče je preveč za me.

Mogoče res je tak naš čas,

da ni za k soncu vsak obraz.

Nekdo se vedno v soncu conči

spet drugi v senco rad poskoči.

vanda andolšek