nisem slišala svojih korakov
niti dihanja
slišal jih je samo muren
barve so bile dovolj glasne
iz senc je čivkalo življenje

pisana krila so sedla na roko
in počutila sem se veličastno
preplavila me je nežnost
do nebogljenega bitja
skrhanih moči

svoje sem skrila med rujeve grme
kjer sem šepetala mačjim ušesom
kako lepa so
in da polja ošabnih kukavic
zaman razlivajo
svoje vijolične krike

gosenice petelinčka
te niso objedle
prihranjen si me čakal
na dnu začetkov

modricvet