Velemestni klativitez
Naš kraj, čuden kot prepojeno močvirje,
namaka me kot se ponirek potaplja,
prav vsak dan posebej greš tod, vitka čaplja,
preverjaš, če pazim na krhko premirje.
Čez dan se na pločniku sončim s klobukom,
obrnjenim vznak, da kovanec ujame,
od daleč te vidim, če greš proč od mame
po najino Lino, ko neha s poukom.
Moj teden je ura, moj mesec je leto,
moj čas relativno po mestu se klati,
dubler, kaskader, sem jahač na granati,
še vedno se zrelo borim s puberteto.
Kot lutko me burja potiska med hiše,
nekoč bom že zrasel v človeka, ne skŕbi,
a veš, da na tisti razbrazdani vrbi
še zdaj M plus V nepremišljeno piše?
Poslano:
19. 04. 2014 ob 16:16
Spremenjeno:
19. 04. 2014 ob 16:23
"Moj teden je ura, moj mesec je leto,
moj čas relativno po mestu se klati"...
Fajn, čestitke
Pesem z zanimivo zgodbo, ki po tematiki spominja na Mlakarjeve komade ( oddaljene ljubezni, ki so se zgodile, potem gredo pa poti narazen in to diametralno). In v veselje nam je brati tako tekočo pripoved v popolni formi, ki se prav nikjer ne sporakne. Čestitke spet!
Lp, lidija
Hvala, Lidija! Pesem je namenoma krajša, da ne razkrije preveč in pušča več prostora domišljiji. Želel sem namreč ujeti tudi podobo, kako smo vsi tako ali drugače prišli s podeželja v mesto, kjer pa so pravila igre drugačna. Ter seveda klic po minuli mladosti, ki se ne vrne nikoli več. Hvala za podčrtanko!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ficra_zom
- 19. 04. 2014 ob 13:41
- Prebrano 850 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 497.42
- Število ocen: 15