za Adiso :)

Ko spoznaš,
da jokaš od sreče,
nisi več otrok.
Otroci
jokajo hlepeče,
ko sreče ni,
ko kaj boli,
ko jim iz rok
igračka pade
in se razleti ...

In ne smejejo se -
ne, otroci
iz ironije, iz navade.
Le takrat so lička
polna, rdeča,
ko na njih je sreča,
tista prava, zdrava,
ki poznaš jo,
ko si mlad,
ko uteži navad,
blefiranja,
prezira,
in hinavščine,
meja preklad,
ne branijo ti
prave sreče.

Sedaj gorijo sveče.
Za pravi jok,
ki ga pozna otrok, ki ve,
kaj je resnica.
Gorijo še za tisti smeh,
ki ga krivica
za vedno potepta.
In jokam zdaj za časi,
ko smeh in žalost sta,
oba,
odkrito kazala
le to, kar sta.

Otrok težko je včasih biti.
A vsaj ni treba
nikdar skriti,
ne bolečine
(saj vendar mine),
ne radosti,
ker vsa je naša,
vsaj takrat.
Ker svet ne vpraša,
če želiš odrasti.

Odrasteš, ja.
Otrok pa, tisti v tebi,
prerad
pozabil nikdar ne bi,
da jok blaži
praznino
in smeh domuje
sam v sebi.

Lidija Brezavšček - kočijaž