Ljuba,

Najine dneve je sneg davno skril,

Ti sploh ne vem če še spomniš se mene,

V temnih nočeh, ko na vrtu ovene,

Roža, ki kdorkoli ni je zalil.

Tisočkrat pisal sem pisma ti nova,

V koš jih zmečkane natlačil,

A te še enkrat čez črke bom vlačil,

Vedno še enkrat, še enkrat in znova.

V gradu še vedno kot roža cvetiš,

S trdim polkrožnim si steklom pokrita,

V meni še zadnja bo misel ubita,

Ko v tem gradu nekoč oveniš.

Spomnim se nate z vsakim vzdihom,

S klicem, zvonenjem in sonca vzhodom,

S kuhanjem, s filmi in dolgim sprehodom,

Spomnim se nate boleče, potihom.

Ko se v post'lji potiho izgubim,

Svet se tedaj izgubi in razblini,

Dihava jaz zgolj in moji spomini,

Tiho priznam si, da jaz še te ljubim.

Ko pišem ti se sprašujem zakaj,

Če pa prav dobro zavedam se kraja,

Najinih dni in kaj v tebi ostaja.

Nisi ljubila tedaj me, ne zdaj.

Pišem ti ljuba morda za to le,

Ker tvoj sem suženj, oproda, lakaj,

In ko sprašujem sam sebe zakaj,

Morda zato, ker si mi ti vse.

Pismo, če najde te sploh v tem svetu,

In sploh do konca ga brati želiš,

Ga ne zavržeš, ob njem ne zaspiš,

Pisal sem tebi neznanem dekletu.

Če neprespanost si ljuba spoznala,

In tudi tebi je vrt ovenel,

Ali ti vrta zvenel je zgolj del,

Naj ti bo pismo kot ladji obala.

Ljubil sem te skozi leta dosledno,

Skozi rjuhe, zdaj skozi papir,

In če ne pišem, spoštujem tvoj mir,

Jaz pa te ljubim, te ljubil bom vedno.

Z ljubeznijo v srcu,

Tvoj angel varuh

Peter Rangus