Moj tram je hrbtenica, v vretencih so vzvodi za vse moje premike. Kostni mozek prevaja komande možganov. Z nogama skupaj, z odročenima rokama upodabljam križ, razkoračen, pa zvezdo. (glej Da Vincijev zlati rez)

Ko zavestno prižgam spoznanja, je hrbtenica voščenka, njen stenj je srž Biti, ki goreč presvetljuje moje telo.

Skozi vse inkarnacije je telo nosilec, je hiša, je avto-dom, ki v tridimenzionalnem svetu vozi in daje duši zavetišče, le ta pa iz tisočletja v tisočletja potrpežljivo presvetljuje snovne celice s presežno, vstajensko lučjo.