ne vem zakaj sedim tu in s pogledom na sodobnika
v rjavem suknjiču sesam zadnjo jagodo iz vode
ki se belo zliva v modro včerajšnji kruh je še
vedno prepečen in jezik premikam v ritmu dihanja
ki ga slutim pod prašnimi delci mestnega trga

skozi luknje v soncu se lesketajo golobi ki so preživeli
vse moje drobtine dolgonoge krmežljavke se hihitavo
ozirajo za ščepci paglavcev brez karikature pred seboj
z zvonika odmeva zven pokvarjene ure in kazalci
na tlaku kažejo drugačen čas od mojega

moški se znižano nizajo v nepravilne kolone čakajoč
na nasprotnice z namišljenimi klobuki potujejo z glave
na glavo skozi večer se oddaljujejo zgodbe enodnevnice
ki jih nismo hoteli napisati jaz pa še vedno ne vem
zakaj nisem v žlički z njim ki mi dovoli oditi

Vesna Šare