Videl sem s prekletstvom ugaslega sonca v led okovan svet,
ujel sem proseč pogled negibnega psa,
ga spustil z dlani in ga prepustil usodi,
njegov zamrznjeni pogled pa kot da bi hodil za mano.
Videl sem z našim pohlepom požgano nebo,
prihajalo je čedalje bližje in postajalo vse težje,
oblaki so viseli kot živo srebro ali svinec,
medtem ko je v poltemi nepomembne trave kosila smrt.
Videl sem jalovo zemljo, golo, s kislimi nalivi sprano,
s kraterji preorano, mrzlo in izmaličeno,
mrtvo,
mirno prešteval rebra kupom gnilih teles,
in se čutil krivega.
Slišal sem na stotine rotečih krikov, ki se klicali Njega,
nisem prepričan, če se je komu javil,
tudi sam sem kriknil, v sebi,
slepa množica pa si je zatisnila ušesa,
obsojajoč me s pogledi.
Darko Turković
___________________________
V slovenščino prevedel Željko Perović
Pozdravljen, Darko, in dobrodošel na Pesem.si.
Objavil si pretresljivo pesem, ki je videti kot preteklost, vojna, ki jo spremlja čuteč človek s težo in krivdo še v lastni duši ... vendar z naslovom zadobi zloveščnost - kot da se bo vse šele zgodilo ... tolažbe za bralca ne more biti, saj smo iz zgodovine izvedeli predvsem to, da se ponavlja. Jezik pesmi je svež, zgoščen, prepričljiv, z bogato metaforiko.
Imam le eno vprašanje: je prevajalec seznanjen z objavo (se z njo stinja)?
Z veseljem bomo brali tudi tvoje nadaljnje pesmi,
lp, Ana
Htio sam dočarati koliko selektivno slijepi možemo biti kada to želimo. Naši mali životi važniji su od onoga kamo ili u što oni vode. Gosp. Perović već duže vrijeme prevodi moje pjesme na Slovenski. Ovom prilikom bih mu se želio zahvaliti. Hvala na čitanju i dobrodošlici. Lp
Poslano:
20. 04. 2014 ob 15:16
Spremenjeno:
21. 04. 2014 ob 10:21
Poslano:
21. 04. 2014 ob 00:23
Spremenjeno:
21. 04. 2014 ob 10:37
Pronašla sam ovu predivnu pjesmu na internetu u hrvatskom izvorniku, pa mi je čast objaviti za veliki broj hrvatskih čitatelja vašeg portala. Na hrvatskom je isto vrhunska, kao i prijevod Željka Perovića. Lijep pozdrav !
NOSTRADAMUS
Vidio sam prokletstvom ugašenog sunca zaleđen svijet
uhvatio sam molećivi pogled nepokretnog psa
ispustio ga iz dlana i predao sudbini
još osjećam njegove zamrznute oči
Vidio sam našom pohlepom spaljeno nebo
spuštalo se sve bliže i postajalo teže
poput žive i olova stajali su oblaci, nepomični
dok je u polumraku nevažne travke kosila smrt
Vidio sam jalovu zemlju, golu, kiselim kišama ispranu
kraterima izoranu, hladnu i izobličenu
mrtvu
ravnodušno brojio rebra hrpama tijela
i osjećao se krivim
Čuo sam stotine očajnih krikova kako dozivaju Njega
nisam siguran je li se ikome odazvao
i ja sam kriknuo u sebi
a slijepo mnoštvo pokrilo je uši
i pogledalo me sa osudom
By : Darko Turković
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Darko Turkovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!