I N U  S M E R T 

Nashiga Gospuda Ie-

susa Christusa  v  en

sonetni krancel shloshil 

Matej  Krevs

 

 

Martra Kristusova

se je pričela.

Zrečena je obsodba

nevesela.

Ven bo treba stopiti, na pot,

brez apostolov in učencev,

na rame si zadati hlod,

težak sto centov.

Na to strmo goro

se povzpeti

v štirinajstih slikah.

In tam, za pokoro

vseh, trpeti in umreti.

Ah, ti bridkust velika!

 

 

Ah, ti bridkust velika,

glej, že nosi Kristus

sam svoj križ, brez pomočnikov,

iz ust

nobena mu beseda

žala ne privre,

le žalost, beda

zastruplja mu srce.

In z vsakim je korakom

bolj težak ta les,

kot da vsa zemlja stala

bi mu na ramah, res

trda je ta krvava tlaka

tega našiga krala.

 

 

Tega našiga krala,

ki zdajci se pod križem

prvič zgrudi, ki že

utrujen od kravala,

na ustnicah okuša

svoj krvavi pot,

nihče od judov ne poskuša

odrešiti spon;

vsak le kriči nanj in ga psuje,

pljuva ga in zasmehuje;

a med to množico

je nekaj teh, ki vedo resnico,

da zdaj se kri preliva

edinega Božiga sina.

 

 

Edinega Božiga sina

na poti sreča bleda mati.

Neznosna je tišina,

ki sili jo molčati,

ker rada zakričala bi,

a ve, da sin njen zlati

se mora darovati

za vse ljudi.

Da ji usoda dana

je: prestati toliko gorja,

ker Bog jo je izbral

izmed vseh žena,

in da je sina daroval,

je narvečja Božja gnada.

 

 

Je narvečja Božja gnada

tudi ta nemilost,

to trpljenje, ta nasilnost,

ti udarci, kri in rana?

Je. Blagor njemu,

ki se muči

kakor Simon iz Cirene

z njim pod križem, ko vsi upi

zdijo se brez veze,

ko življenja gnus prevlada

in razpase se bridkost,

saj po smrti kot nagrada

mu zasije zarje večne

ena neizgruntana milost.

 

 

Ena neizgruntana milost

je ta bridki križev pot,

je preizkušnja, boj je, most,

ki, ves svetal, vodi tja v svod

neba, čez brezna

brezdanja,

kjer sije pekla

bolečina trajna.

Na poti tej, kakor skrivnost,

stoji Veronika

in beli potni prt poda

mu za obličje, polno ran.

Svoj lik trpeči vtisne vanj,

v kterem kaže se ponižnost.

 

 

V kterih kaže se ponižnost,

tiste bo Gospod povišal.

Le navidezna brezbrižnost

seva zdaj z neba višav

nanj, ki je že v drugo pal

pod križem,

ki, ves zverižen,

leži na tleh, umazan in krvav.

Tako kdaj človek obleži;

od udarcev podlih strt

in slep si na tihem zaželi,

da prišla bi ponj že Smrt,

a nad njim je luč, je gnada,

pa lubezen, vera, nada.

 

 

 Pa lubezen, vera, nada,         

 glej, to troje nam ostane.       

 K ženam, ki so tamkaj stale  

 in solzile se od jada,              

 Krist obrne se iznenada        

 in spregovori takole:            

 »Ne nad mano, le nad sabo,    

 jokajte se, hčere božje,

 in nad svojimi otroki,

 kajti, kakor pišejo preroki,

 blagor vsem nerodovitnim,

 kadar tisti čas napoči.«

 Tako jim Jezus up budi,

 a tudi trošt, de smrti ni.

 

 

 A tudi trošt, de bomo vsi

odrešeni od spon trpljenja

in v luči večnega življenja

deležni rajske radosti, –

če vsak zadal si bo svoj križ,

kakor Krist, na svoje rame

in šel skoz stiske in težave

po strmi poti v Paradiž.

O človek, kadar obležiš

od viharjev zlih spodrezan,

spomni se takrat, da tudi

On je trikrat pal pod križ,

da bi s tem bil ti odvezan

sojih grehov hudih.

 

 

Sojih grehov hudih

bo odrešen vsak kristjan,

saj se Kristus tretji dan

je od mrtvih zbudil.

A še prej je bil izdan,

mučen od vojščakov krutih,

slečen in zasramovan

od ljudi brezčutnih.

Zato slecimo tudi mi

naših grehov cunje stare,

da ne pademo v skušnjave.

Saj če bomo čistih misli,

bomo s tem pri Bogu v čislih

ino smrti rešeni.

 

 

Ino smrti rešeni

bodo narodi Evrope,

Azije, Amerike,

afriške celine vroče;

kar nas duš po svetu blodi,

je obsojeno na večnost,

a le kdor za Kristom hodi,

upati sme v rajsko srečo.

To besede so resnice

evangelija,

ki držijo, kot pribit je

z žeblji bil zveličar sam;

a dojeti nam jih možno

je le skozi martro Božjo.

 

 

Jeno skus ta martra Božja

smejo duše v rajski vrt,

kar sam Bog je skusil smrt.

Tistikrat se je stemnilo,

kakor da je sončni mrk,

zemljo streslo je z vso silo,

grob premnog je bil odprt.

In pretrgalo na dvoje

se je v templju zagrinjalo,

vse, kar tam ljudi bilo je,

se je v hipu razbezhalo;

le Marija, mati uboga,

s svojim sinom je ostala,

odrešena večniga ogna.

 

 

Odrešeni večniga ogna

ti pač ne bodo, ki so stali

križem rok in se smejali,

ko se je vršila groza

Kristusovega trpljenja,

čeprav usmiljenost Njegova

je brezmejna.

A nek žid, bogat ostudno,

Jožef iz Arimateje,

ki zaprosil je pogumno,

da se sname truplo s križa

in Mariji izroči ga,

bo kljub bogatiji hudi

najdel v raji platz per Bugi.

 

 

Najdli v raji platz per Bugi

bodo dobri in pravični,

tam v nebesih zasijali

soncu slični.

Tako vsaj piše v Svetem pismu,

pa tudi

to, da je Jezus Kristus

pokopan bil v tuji

grob, vsekan v skalo,

kamor je Pilat postavil stražo.

S tem se je končala zgodba

o trpljenju našega Gospoda,

ta prebridka, kruta in surova

martra Kristusova.

 

 

 

MAGISTRALE

 

Martra Kristusova,

Ah, ti bridkust velika

Tega našiga krala,

Edinega Božiga sina,

Je narvečja Božja gnada,

Ena neizgruntana milost,

V kteri kaže se ponižnost,

Pa lubezen, vera, nada,

A tudi trošt, de bomo vsi

Sojih grehov hudih

Ino smrti rešeni

Jeno skuz ta martra Božja

Odrešeni večniga ogna

Najdli v raji platz per Bugi.

 

 

Matej Krevs