Danes nisem mogla spati,

stiskalo me je pri srcu

in nisem vedela čemu

vsa ta bolečina in nemir

in strah kaj bo prinesla zora.

Danes se nisem mogla lotiti ničesar,

stiskalo me je pri srcu

in nisem vedela čemu

v zraku vsa ta mučna napetost,

dokler ni ulice pretresla

procesija ponorele množice,

ki te je s peklenskimi vzkliki

že pribijala na križ,

čigar preveliko težo si vdano nosil

na levi rami

in na glavi si vdano nosil

krono iz trnja,

ki so ti jo zasmehovalci

kar naprej lučali v obraz.

V tvoj prepoten,

v tvoj okrvavljen,

v tvoj spokojen obraz.

Komajda sem se prebila do tebe

in tvojo prepoteno,

tvojo okrvavljeno,

tvojo usmiljeno podobo ujela

na svojo belo tančico,

kjer si odprl oči.

Svoje mile,

svoje dobrotljive, 

svoje odpuščajoče oči.

Zaprla sem veke in okamenela,

kajti nisem več mogla gledati

teh človeških zveri,

teh mračnih spak,

ki so te skupaj z razbojnikoma

gnale na morišče.

Tebe nedolžnega,

tebe, čigar pravo podobo

bom vedno nosila

v svojem imenu.

Marko Skok - Mezopotamsky