Pridi,

ljubi moj

bova šla

bližje mavrici,

se bova dotaknila

horizonta,

da bova videla,

kako je svet velik

in hkrati majhen,

ker sva sama

prišla tako daleč,

vso pot si me bodril

in prišla sva,

daleč naprej,

tako daleč,

da ne znava

več poti nazaj.

Tukaj bova ostala,

na robu usločene mavrice

in dnevi nama bodo

hitro tekli,

ne bova več gledala

na koledar

in obkrožala

preživetih dnevov,

živela bova bogata,

ker imela bova

eden drugega,

jedla bova jabolko

in nihče naju

ne bo za to kaznoval.

Bog se je premislil,

odkar je videl

hude stvari na zemlji

in ušlo mu je iz rok,

kajti razpršene poti

so marsikje postale

hude, bolane, lačne,

v vojni in miru.

IŽ-lev