ZATIŠJE nirvane, osvoboditve, se nenehno kreše kot iskra v pogonskem motorju v meddihih. Od tod tudi motiv za življenje, pa če je še tako klavrno, verno ali ne. Blagor vsakemu ki se zateka v zelenico lastnega miru in opazuje sebe kot nekoga "tretjega." Z vdihom pridem, z izdihom odidem iz scene, vmes pa se ponavljajo...nekateri dolgo ne vedo, da se ves čas pojavljajo, to je podobno kot z dihanji, ki jim nihče ne namenja kakšno pozornost, češ saj so "naravna,"  samodejna, to je isto kot elektrika, ki teče in je in vse poganja, toda če ne vklopim stikala ni luči, ni pogona, če ne uporabim svoj potencial se ne ozaveščam. Ja, na zdelanem papirju puščam zgolj lastne packe in odtise, ki jih vsakič vidim v retrospektivi na oni strani, potem zdrsnem na oder sveta...odvisno od stopnje mojega vedenja je spomin...da, šele v zatišju meditacij pričenjam vedeti kdo sploh sem...

... in nekaj besed v verzih je ravnokar dobilo še peto, šesto, sedmo ... dimnezijo. :)

Med ponavljanji se najdejo prazna mesta - zatišja, ki dajejo smisel dihanju ... pa naj se še sliši tako bizarno naravno. Kdo pa je tisti, ki pušča packe, je odvisno od tega, kako razdrobljen jaz si lastiš ... In se strinjam....za sestavljanja je potrebno zatišje, a tudi vihar, ki včasih postavi vse na svoje mesto.

LP, Shadow