Stali so na mostu, pljuvali v isto reko
in šlo jim je na smeh
V boksarskih rokavicah so izvajali dihalne vaje
in kovali molitve
Malo me je zeblo, pošlatal sem enega brez trebuha
ki se je pripravljal na porod;
zdel se mi je hladen kot puding
imel pa je sončke v očeh.
Nisem vedel, kje sem niti kam grem
pa sem nekam šel
Na poti sem srečeval usahlo testo
ki so ga golobi predelovali v hostije
kar pa je bilo za moje mehko srce že malo too much
zato sem se raje izmuznil
iz izstrelitvene rampe
Da ne bi zapadel v črnogledost
sem brez dokazov pomišljal
da je vse skupaj le lažni alarm, vaja z namenom
da se bodo psi enkrat za vselej odtrgali z verige
in zapeli
in to, da imamo na mednarodnih sodiščih za vojne zločine
velikokrat priliko srečati kakšnega pesnika
nikdar pa nekoga, ki je videti, kot da bi bil
z drugega planeta
urednica
Poslano:
16. 04. 2014 ob 15:35
Spremenjeno:
17. 04. 2014 ob 09:41
Odlična družbenokritična pesen, poetično ubesden uvid tega, kako je živeti v družbi blefa in v kakšni nevarnosti živimo pravzaprav, ko je vsak slehernik v sebi lahko tudi čisto nekdo drug, recimo nekdo, nevaren za druge ...
Aktualnost poante udari v vsakem odseku pesmi in se z zakljućkom potrdi.
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Srečko Luštrek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!