Kjer so kraji brez imena,

kjer je gora hišna stena,

kjer ti streha so oblaki

in ljudje smo si enaki,

srečal sem krasno´ devico,

zemlje in neba kraljico.

Milo, tiho je čepela,

v rokah rožice imela,

z njimi venec si krasila,

ki na glavi je nosila.

V vsej lepoti je sijala,

ona le boginja zala.

Jaz pa revež iz izgnanstva,

brez ljubezenskega znanstva,

čast dobil sem od življenja,

da se rešil bom trpljenja.

Ko nasmeh je podarila,

mi srce´ je napojila.

Le narava ve resnico

kaj med mano in devico

se zgodilo je kasneje.

Strast, povem Vam, nima meje,

ker ljubezen je iskrena,

kjer so kraji brez imena.

Zgubljen Poet