kanta za smeti je polna, Giselle

ali jo lahko neseš pred modro hišo številka devet

jutri navsezgodaj bodo odvažali smeti

in ne želim si, da v režah med zavesami smrdi

joj, Sofija, ali je polna rumena ali zelena kanta

rumena je v igralni sobi

zelena v kopalnici za vrati

zelena je polna, Giselle, polna je povojev in obližev

in krvavih madežev in robčkov prepitih s solzami

zelena je polna, Giselle

torej, pred modro hišo številka devet

zelena v modro in solze v reko umorjenih nebes

zelena v modro in solze v steze zaraslih teles

zelena v modro in solze v dih zaklanih peres

želim si s teboj med vinograde in odsev

želim si s teboj pod kupolo sončeve pesmi, ki ubira vlažni šepet

pojdiva kot takrat na sprehod po vasi

skozi ozke ulice prijaznih hišk, ki drgetajo skozi napol priprta okna

in duri, ki ne zaklepajo dlani

pojdiva kot takrat korak za korakom proti kmetiji 

kjer se petelin šopiri in cvetje kipi

pojdiva in obiščiva klet 

in tvoja dlan v moji dlani 

ki segreje belino in zrahljano blazino 

pojdiva in ne ozirajva se na grm ob vhodu

ki zvedavo opreza za pravili 

ko se sonce umiri in ga oblak objame v težke duri

nakloni mi nasmeh na svinčenih očeh

Sofija, že grem, ne bodi neučakana

zakaj se ti tako zelo ponovno mudi

Giselle, ura tiktaka, sama si rekla

da se hudournik mimo ulic in mostov v središču mesta pretaka

tam je trgovina, kjer sva dve leti nazaj nakupili bučk, paradižnikov in sadja

Sofija, zopet me boli glava

bo gospod Eliot že končno prišel

smeti sem odnesla pred modro hišo številka devet

le kaj še čaka

sheeba