Tisto noč sem sanjal.
Kot čep je plavala na gladini,
voda je bila vzvalovljena,
razburkana v globinah,
vzdigovala se je in spuščala.

Videti je bilo, da se hoče predati morju.
Trudil sem se, da je ne bi izgubil izpred oči.
Morje je kipelo,
vedno znova sem jo izgubljal,
plaval dalje in vedel, da sem blizu.

Spremenila se je v plašno ribo,
ko sem se je hotel dotakniti.
Pognala se je v globino,
videl sem samo še njen srebrni hrbet.
Ozrl sem se ...

Nikjer ni obale,
kamor bi se lahko vrnil,
okrog nog narašča temna tekočina:
ločuje, odriva naju,
jadrava vsak zase skozi lastno noč.

Jutro je predaleč, da bi mu zaupal.
Bova pri zajtrku poplavljena s soncem?
Melodramatičnost je posmeh ljubezni,
nič se ne izpolni, ko sta beseda in pogled dovolj,
da zacvilijo violine.

Razočaranje je niz senc, ki kažejo ena na drugo.

ius