Stopam iz sence in slepote babilonske...

ma, lepo je stopiti čez opasano pomlad

od cvetečih besed vnete krivopetke,

ki pravkar spočenja novo pesem.

In glej, že je tu hrepenenje

po svetlobi neizrekljivega,

da bi stopila po glasbeni lestvici

navzgor: naproti mavrični ptici.

Tam žarki lovijo pokončno držo,

na robu obzlate Kosmačevih besed,

ko nimaš več kaj dodati ali odvzeti,

se zasliši Njega glas: Zažgati,

vse zažgati, tudi Feniksa zažgati,

da prerodi čar tisoč in ene parole.

Alboje