THERE IS NO END
V meni zbujaš pošast,
nasprotujoče si misli me obdajajo,
besno zrem v tvojo smer,
želim nekaj,kar noče biti od nikogar.
Prah se poleže, ko spet normalno zadiham,
prej prenapolnjene žile,so zdaj prazne.
Ko izda srce,
se me ne da ujeti,
ne pomiriti,
še razmišljati ne znam.
Sebi škodujem,veriga ni trdna dovolj,
da bi me držala pred tabo,
z bolečino in ostrimi zobmi,
se upiram tvojim zavajajočim pogledom.
V najhujšem besu pomislim,
kako ti izpijem kri
in te nezmožnega bežanja,
zavihtim nase in zbežim.
Naporna noč je za mano,
s soncem obdano telo drhti,
misli stojijo, v njih si še vedno ti.
.png "Jupiter! Silvana Orel Kos")
Pomladno_jutro9, pozdravljena na portalu pesem.si. Veseli nas, da z nami deliš svoje pesmi. Lp, Jupiter!
Nekaj opažanj glede pesmi. V pesem si vključila različne razpoloženjske slike, ki med sabo niso najbolj logično povezane. Kot da tudi te slike "nočejo biti od nikogar". V tem primeru bi bilo dobro, da se izogneš rabi klišejskih sintaktičnih struktur, npr. ti si ta, ki ..., in besednih zvez, npr. nikoli končana zgodba, sicer pesem začne zveneti kot prost prevod angleške popevke. Nenavadno zveni tudi pogovorni izraz žile, prej napolnjene z absolutno preveč krvi. Znamovane izraze seveda tudi uporabljamo, a pravzaprav gre v takem primeru za premišljeno rabo tovrstnega sloga ali posameznih slogovnih prvin.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pomladno_jutro9
- 06. 04. 2014 ob 23:18
- Prebrano 623 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 149.85
- Število ocen: 4