črna senca

meglica

ki se spušča med bele pajčolane

ohladi toplino objema

sesa beli dih

stiska in duši

zabada ostre črne strupnike

prebada nedolžnost

izpija mleko

materinega zavetja

črnoba

obrašča stene

sili skozi popokane šipe

išče varnost

da jo ovije v smrtonosni objem

da preraste stare podobe zaupanja

obešene po sobanah

ČRNA SAPA

prodira skozi špranjo

pod vrati zavedanja

in temni pogled

s svojim sladkim vonjem

prevara slepo vero

da ji vedno znova zaupa

sijoče okrasje

srčnosti

a ta črnina

ni nikoli svečanost

ta črnina

je gola smrt

Postopki

prerastejo svoj namen

razlogi

postanejo nesmisli

zlomljeno

se zaceli

strnjeno

se razpusti

kar je stalo

se giblje

in premiki so

negibni

VSE SE SPREMINJA

nepopisano postane

izpolnjeno

črno se razblinja v

belo

in nova misel

je pravkar postala

zastarel zemljevid

že zdavnaj

odkritega zaklada

Vse se spreminja

ostanki nekih

davnih odločitev

želijo zveneti

sodobno

in nikoli izrečeno

privzema

odtenek prijaznosti

Ko bo dosežena

točka preloma

se bodo plazovi

vsuli samodejno

noč

skrčena v

že jutranje zvoke

nemo

pestuje pričakovanje

oči zasanjane

iščejo namišljene oblike

nebo je črno

zvezde čiste

pogled v globino svetlobnih let

navidezne nepremičnosti

je edini UTRIP ŽIVLJENJA

brez volje

spreminjati jutri

potem

ena od pik

v neskončnem polju

utripne močneje

in črnina v mojih očeh

postane svetlejša

Milan Novak