Posojam dušo tvojim iluzijam.
Nemirna kri se meša v naju dveh.
Ko jaz sem ti in ti si jaz, je greh?
Metuljčica iz kokona se razvijam.

Posojam lik in dušo in svoj čas,
sprejemaš vase me z vso harmonijo.
Sem jaz res ti in ti res kot moj jaz,
ko mi polagaš v sanje skupno melodijo?

Svetloba sem in ti si lik teme.
Moj jezik si in jaz sem ustne tvoje,
napol sem jaz in komaj da sem vse,
le oba sva eno, tvoje je vse moje.

Brezčasna sva. A komaj se poznava.
Ujetnika v prostorni kletki zlati,
drug drugemu sva oče, dobra mati,
tolažba, zatočišče in nirvana.

Sediš mi v krilu, kodre razčesavaš,
tvoj dih, moj dih sta duša dvoedina.
Poiščem te, ko kdaj pa kdaj zatavaš,
ker tvoja sem oseka, tvoja plima.

Marina