ne vabi me v svoje prostore
če bo tvoja roka v zraku
bom pobelil vse poljane brez gora
vse svinčnike ki nikoli niso risali
nedokončanih sprehodov
in vse besede ki jih nisem položil
na tla po katerih so tekle
obline tvojega trebuha
zaokrožene oblike umetnika
senc in predmestij
svilenost vprašajev in mit
o poslikavi prstov
s katerimi te poznam
vlečem gibe skozi smeh
in ples polnočnih slutenj
obkrožam do konca
ki ga ni ker si me tako mehko
zajela

in zato me ne vabi v prostore
ki sem jih zgradil iz kamna
lun in letenja
nedonošenega slavca
prekipelega laboda v zrnu
kraljične mehkih pernic
in vode kmetic iz izvira
ob usahli češnji
ki ni videla ugriza bradavice
ni razumela moje trme
ko sem gledal stran od tebe
da bi te videl

Vesna Šare