NA POBOČJU MOLKA
Plaziva se
čez pobočje molka,
za nama oster piš
maliči
vijugave sledi.
Na neki točki
sva iz sebe
oluščila
še zadnje besede,
ki so se
v nerazumljenih zlogih
in nerazumljivih glasovih
razsule
po melišču negotovosti.
Sprašujem se,
če se tudi ti sprašuješ:
Čigavi sta
potuhnjeni senci,
ki nama ves čas
sledita?
urednica
Poslano:
01. 04. 2014 ob 21:50
Spremenjeno:
02. 04. 2014 ob 20:06
Molčanje, ki spreminja bitja v sence, negotovost, ki pripelje do skrajnih meja nezmožnosti komuniciranja. Simbolika pesmi izjemno poudarja odtujenost in (navidezno) samoto. Čestitke,
Ana
Hvala, Ana.
Lp, Marko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky
- 31. 03. 2014 ob 23:06
- Prebrano 1220 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 905.64
- Število ocen: 27