Brhka roža moje krvi

na topel zimski dan

žalost z neba je umila,

ne zate,

ne zame,

za svet

in zvezde nad njim

je popek povila.

Od nekdaj svoje sanje sanja

njen rožnati cvet,

sebi lastne liste poganja,

že pomladi rumenih deset.

Trdo zemljo drobi

nje lastna korenina,

sonce in dež bogati

njena rosna milina.

Ni kakor vsaka,

samo ena je taka,

samo ena iz moje krvi.

Med nama so trave,

a tudi bližina

in nežne vezi.

petja