Ko bi moje srce znalo razdajati smolo, potočila bi jo na rane dreves, vsakemu posebej. Na oko gozda bi položila gazo poguma.  Takše občutke vzbuja v meni tvoja pesem, Ana. Lepa  je.

Pozdrave

Andrejka

veličastno lepa upesnitev mogočnih sil narave. Vsem njena moč enkrat hrbte zlomi.

(Sam spadam v zagovornike žledi - ja, v ženskem spolu, iz vidika pojavnosti oz. načina nastanka, ni sporno, da je pojav zmrzal, saj ne pade žled, kot že izoblikovan vremenski pojav. )

Sam gaz ne bi polagal, bi pa človeku lahko obkladke. Ne vzemimo naravi njenega. Besede so naše igralno sredstvo. Narava ni tako malenkostna, da bi zaupala človeku ... Iz te pesmi berem pravico, da človek nima žaube za vsako reč.

Pardon za razpis. Slikanka, kot pesem, ki človeku spet naravo daje v njeni moči, in ne njemu v premislek. Drevesa nimajo ušes . Odlična.

lp,

Jure

Zelo impresivna pesem, slika katastrofe, ki jo bomo pomnili.Posebnost pesmi je izredna poetičnost, ki pride do izraza, ko dojamemo, da se lepota oziroma asociacije, ki so izven objema tragike, pojavijo v toku pripovedi kot poetični vložki, ki po eni strani smrt dreves še poudarijo, po drugi strani pa kažejo na nemoč in resignacijo (cingljanje melodij, na vedno isti strani odprta knjiga, glavniki ki češejo reko, lubjaste vaze ...) Lepota v grozljivosti.

 Avtorica z opažanjem barv in odtenkov sredic lesa, ki so prišle na plano po pokolu pokaže skoraj v smer haikujske slikovitosti ...

 Zaključek pomeni piko na i, saj kljub izogibanju očitkom stvarstvu oziroma naravi ("krivcema" za katastrofo) do le-teh (morda nezavednih očitkov) vendarle pride, ampak spet na izrazito občuten način, ki poleg resignacije  pomeni tudi novo upanje. T to se zrcali v pogledu odprtih oči gozda, ki se BO obrasel.

  Lp, lidija

Dragi moji, hvala vam, in ob branju vaših komentarjev se mi zdi, da pesem kar poskakuje od dodatne sporočilnosti. Saj, najprej, ko sem jo pisala, je bila prežeta z mojim videnjem, potem pa sem ugotovila, da p. s. (vsaj odkrito) nima sploh nobene vloge v tem veličastno grozljivem procesu in sem jo nekako razosebila. Se me je pa zelo mogočno dotaknilo, saj grem vsak dan v gozd.

Lp, Ana