Februar (2014)

Led objema zelene popke
v konveksnem zrcalu.
Veter na ukleščene veje
cinglja melodije. 
Dež čez noč preplasti oklepe.
Drevesa se sklanjajo k zemlji. Njihovi
zamrznjeni hrbti pokajo. 
Hrib hrešči. 
Debla se prelamljajo vzdolžno,
da sredice zijajo kot 
vedno na isti strani odprte knjige.
Glavniki  ležečih krošenj
češejo deročo reko. 
Iglavcem odpadajo vrhovi.
Šopi iveri štrlijo iz lubjastih vaz.

 svetla smrekovina
 rahla borova rdečica
 bleda bukovina
 temna hrastova sredica 

Nenadno odprte zakrnele oči gozda
strmijo v navpično nebo. 

Ana Porenta

Andrejka

Poslano:
27. 03. 2014 ob 22:44
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 16:05

Ko bi moje srce znalo razdajati smolo, potočila bi jo na rane dreves, vsakemu posebej. Na oko gozda bi položila gazo poguma.  Takše občutke vzbuja v meni tvoja pesem, Ana. Lepa  je.

Pozdrave

Andrejka

Zastavica

÷

÷

Poslano:
28. 03. 2014 ob 08:55
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 16:05

veličastno lepa upesnitev mogočnih sil narave. Vsem njena moč enkrat hrbte zlomi.

(Sam spadam v zagovornike žledi - ja, v ženskem spolu, iz vidika pojavnosti oz. načina nastanka, ni sporno, da je pojav zmrzal, saj ne pade žled, kot že izoblikovan vremenski pojav. )

Sam gaz ne bi polagal, bi pa človeku lahko obkladke. Ne vzemimo naravi njenega. Besede so naše igralno sredstvo. Narava ni tako malenkostna, da bi zaupala človeku ... Iz te pesmi berem pravico, da človek nima žaube za vsako reč.

Pardon za razpis. Slikanka, kot pesem, ki človeku spet naravo daje v njeni moči, in ne njemu v premislek. Drevesa nimajo ušes . Odlična.

lp,

Jure

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
28. 03. 2014 ob 09:15
Spremenjeno:
28. 03. 2014 ob 16:05

Zelo impresivna pesem, slika katastrofe, ki jo bomo pomnili.Posebnost pesmi je izredna poetičnost, ki pride do izraza, ko dojamemo, da se lepota oziroma asociacije, ki so izven objema tragike, pojavijo v toku pripovedi kot poetični vložki, ki po eni strani smrt dreves še poudarijo, po drugi strani pa kažejo na nemoč in resignacijo (cingljanje melodij, na vedno isti strani odprta knjiga, glavniki ki češejo reko, lubjaste vaze ...) Lepota v grozljivosti.

 Avtorica z opažanjem barv in odtenkov sredic lesa, ki so prišle na plano po pokolu pokaže skoraj v smer haikujske slikovitosti ...

 Zaključek pomeni piko na i, saj kljub izogibanju očitkom stvarstvu oziroma naravi ("krivcema" za katastrofo) do le-teh (morda nezavednih očitkov) vendarle pride, ampak spet na izrazito občuten način, ki poleg resignacije  pomeni tudi novo upanje. T to se zrcali v pogledu odprtih oči gozda, ki se BO obrasel.

  Lp, lidija

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
29. 03. 2014 ob 10:46
Spremenjeno:
29. 03. 2014 ob 09:46

Dragi moji, hvala vam, in ob branju vaših komentarjev se mi zdi, da pesem kar poskakuje od dodatne sporočilnosti. Saj, najprej, ko sem jo pisala, je bila prežeta z mojim videnjem, potem pa sem ugotovila, da p. s. (vsaj odkrito) nima sploh nobene vloge v tem veličastno grozljivem procesu in sem jo nekako razosebila. Se me je pa zelo mogočno dotaknilo, saj grem vsak dan v gozd.

Lp, Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Ana Porenta
Napisal/a: Ana Porenta (urednica)

Pesmi

  • 27. 03. 2014 ob 21:27
  • Prebrano 1003 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 787.42
  • Število ocen: 22

Zastavica