A.D. 1943

Past stoji v turjaškem dvóri,
srh svoj širi na vojake,
na slovence v hudi krizi,

sredi bratomorne »maše«,

ki jo sama Smrt daruje

za peklenščkove globače.

Groza huda jih obkroža,
havbice in puške laške,
partizanski mitraljezi,
z néba jasnega granate
deleč krog vojakom brumnim
vžigajo skeleče rane.

Dókaj jih kanonov strelja:
troje iz dežele laške,
troje iz dežele kraške,
troje 'z štajerske in kranjske,
ino zraven Ojstrostrelec,
ki so boji mu igrače.
Lep junak srcé bil vnel je
partizanke Rozamunde;
ki ukaže mu, de prosi
za pomoč pri boju lahe.
Njemu ona obljubila
je najvišjo čast in slavo:
red narodnega heroja,
ako zmlel bi izdajalce
v treh nedeljah in jih v skupni
pahnil grob prsti domače.

Tjakaj h gradu se približa
pevec razglašene slave;
próšen strune ubere, póje
dela narodnih junakov,
in deklet oči nebeške,
srca od njih ognja vžgane.

Ko premolkne, ga popraša
stotnik Ojstrostrelec hrabri,
de bi jo čez vse pohvalil,
reče mu besede take:

"Tí povej nam, ki obhodiš
bližnje ino daljne kraje,
kje bi neki dekle našel
lepš` od partizanke Roze?"

"Bog jo žívi gospodično,
Bog ji hčere daj enake,
tak cveteče, tak sloveče!
Bog ji sine daj junake!
Pod sovragom zdej narlepši
cvet ustaška roža rase;
sestra teh, ki ždijo v gradu,
sonce vse lepote zdanje
po vsem sveti razglášena,
ako slave glas ne laže,
sama bi utegníla biti
lepš od partizanke vaše."

Ni pogodu mu, kar reče,
mal' odgovor mu dopade,
lica spremeni rudeče,
nejevolja ga prevzame,
Ojstrostrelec ga  pogleda,
reče mu iz jeze nagle:

"Slišim, de so domobrani
v sužnost gnali partizane,
res junakam je sramota,
de jih še obklada jarem."

Meč opaše, Ojstrostrelec,
hlapce zbere in tovarše,
izdajalsko izpeljiti
sestro hoče iz njih srede.

"Radi dali bodo ustaši
zanjo naše partizane.
Brez otrok moj zakon bodi,
brez veselja leta stare!
ako šel bom préd k poroki,
ako préd ženo objamem,
ko pripeljem izdajalko
v grad turjaški, de verjamem,
dé je take res svetlobe
ustaško sonce kakor slave!" --

Stotnik zaobljubljen svoje
zbere Ojstrostrelec hlapce,
po prijatlje bližnje pošlje,
in pištolo si opaše,
róčno jezdi nad sovraga,
spolnit voljo svoje glave.
Ne globoka reka, Kolpa,
ne vdržé ga vaške straže,
meč krvávi v močni desni,
pred seboj drvi Ustaše,
izdajalski grad razdene,
reši 'z sužnosti rojake,
z njimi ustašinjo lépo
Ojstrostrelec s sabo vzame,
modroko, svetlolično,
rásti in podobe rajske;
vseh lepot bila je sonce,
ki so tisti čas sijale.

Bolj ko partizanka Roza,
lepši Lejla mu dopade,
v grad turjaški je ne pelje,
na svoj štab domu jo vzame.
Cvet junakov, Ojstrostrelec,
ji srcé nedolžno gane.
Vero zapusti kršansko,
brumne šege in navade;
ko bila se naučila
vseh resnic je komunizma,
se z njim vred odtlej ravnala
je po reklu: Smrt fašizmu!

Rozamunda gréde v Franjo,
sestra bolniška postane.

Matej Krevs