Vedno bom ostal idealen in nevreden ljubitelj

daljnih popotovanj in sinjih mórij

in umrl bom neki, enak kot vsak drug večer,

ne da bi stopil preko nejasne črte obzorij.

V Madras, Singapur, Alžir in Sfax

ponosne kakor vselej bodo plule ladje,

jaz pa bom v pisarni med kupi pomorskih kart

zgrbljen sešteval v debele računovodske knjige.

Prenehal govoriti bom o dolgih potovanjih,

prijatelji si bodo mislili, da sem jih pozabil,

in moja mama bo, vesela, vsakomur razlagala:

»Bila je mladostna norost, sedaj ga je minila...«

A neke noči se bo predme postavil moj jaz

terjajoč od mene račun, kot neizprosen sodnik.

In moja nevredna roka se naperi drhteč

ter neustrašno cilja in zadane krivca.

In mene, ki tako sem želel si dobiti svoj grob

v globinah kakega morja, sredi daljnih Indij,

doletela bo čisto navadna, zelo žalostna smrt

in pogreb bo prav tak kot pogrebi mnogih ljudi.

Nikos Kavvadias (1910-1975), pesnik mórij, neizpolnjene ljubezni, razočaranj, domotožja, sanj in bega iz resničnosti. Rodil se je grškim staršem v Mandžuriji, a se je družina vrnila v Grčijo, ko je bil Nikos še otrok. Pesnil je že v osnovni šoli. Zaradi očetove smrti je opusti študij medicine in se zaposlil na ladji, najprej kot mornar, nato kot radiotelegrafist. V poeziji in prozi je iz bogatih življenjskih izkušenj na morjih črpal pogosto tragične opise zgodb in dogodivščin. Njegova dela so polna podob in prispodob ter vplivov mnogih kultur.Nekaj pesmi je bilo uglasbljenih, zato so v Grčiji priljubljene. 

Pesniške zbirke: Marabu (Μαραμπού,1933), Megla (Πούσι,1947), Traverso (1975).