hrast si postilja
z rogovilasto senco
sonce zlagoma tone
v večerni ščebet
med zelenilo lovorja
posežejo prešerni prsti
vetra
potemneli oker
z vrisanimi vršaci
ima mik starega bakroreza
razglašeni koraki
se spotikajo čez osamelce
kamnitih grint
čas se skoraj ustavi
obrne se in
vrne kot svit
nizanje impresij sestavljeno v močno pesem, ki nam nariše krogotok časa. V maniri haikuja same natančno izbrane beede, brez odvečnih barvanj in senčenj. Odločna in odlična.
LP, lidija
Hvala, Lidija :)
Vesela sem podčrtanke :)
Lp, Lea
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!