v polsnu se te zavedam
odkrita do kože
zrahljam prostor
v sebi
ležem na mahovja besed
v naju molk vetra
zasek topline
ki se prevrača kot kolebnica
v rokah deževnega oblaka
pršec mokri zrenje
v katerega valiva dihljaje
skozi zastrte pore
šepetajo novorojenci
z nežnimi stopali
prstom nadeneva krila
da prhutajo
nad obronki zlitja
še vedno ne poznava
vseh poti
do počasnega kipenja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 24. 03. 2014 ob 06:25
- Prebrano 831 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 368.8
