
Medtem ko sedim tukaj
in pišem o tistem kar že
celo življenje vem
in vedo tudi drugi
tudi zdaj živim
zunaj pa živi noč
v noči zvezde
in tema
lajež psov v daljavi
in veter, ki tiho
premika krošnje dreves
povsod živi zrak
glasba
v nas utrip
v zemlji raste roža
v uri kazalec teče
nič ne stoji
film se vrti
prihodnost
grizljam kot
kos potice
v naslednji sekundi
pa spet.
Že jutri
rodil se bo nov dan
kateri bom živela
tako, kot da je zadnji.
Lepa :) le zadnja kitica ne gre preveč v uho ... mogoče je celo nepotrebna? (samo moje ne-tako-pomembno mnenje ;))
LP, Shadow
Shadow, strinjam se.
Pesem sem napisala v trenutku občudovanja sedanjeg trenutka. Zadnja kitica pa je prišla za tem kot filozofski povzetek občutkov ki so itak razvidni na koncu pesme. Hvala za namig, obrisala sem jo.
lp, Suverena
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: suverena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!