POT NAZAJ

 

Stkane so zlate niti

ob katerih se spleta ljubezen.

To je dovolj, ljubljeni,

da te spet vzamem v naročje

in popestujem spomin na nasmešek.

Ko preneha svet,

ko se zaprejo usta,

ki nadvse rada oznanijo naklonjenost,

če se zvestoba mora spremeniti v malika,

mi ni mar,

ker sem svobodna v svojih besedah.

Nespamet si odpustim,

ker te samo ljubim.

Smisel dobim,

ker te nihče ne bi ljubil,

če bi me ne bilo tu.

Ravno zdaj živiva.

Ravno tu morava biti,

midva v obliki križa.

Prelepa v večnosti.

Svetloba, zavita v kopreno.

Pot.

Sandra Kocijančič

Komentiranje je zaprto!

Sandra Kocijančič
Napisal/a: Sandra Kocijančič

Pesmi

  • 18. 03. 2014 ob 18:45
  • Prebrano 651 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 223.4
  • Število ocen: 5

Zastavica