Stkane so zlate niti
ob katerih se spleta ljubezen.
To je dovolj, ljubljeni,
da te spet vzamem v naročje
in popestujem spomin na nasmešek.
Ko preneha svet,
ko se zaprejo usta,
ki nadvse rada oznanijo naklonjenost,
če se zvestoba mora spremeniti v malika,
mi ni mar,
ker sem svobodna v svojih besedah.
Nespamet si odpustim,
ker te samo ljubim.
Smisel dobim,
ker te nihče ne bi ljubil,
če bi me ne bilo tu.
Ravno zdaj živiva.
Ravno tu morava biti,
midva v obliki križa.
Prelepa v večnosti.
Svetloba, zavita v kopreno.
Pot.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sandra Kocijančič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!