Ko si me želela objeti, si brcnila v kamen
Stojim ob zidu.
Utrgam suho žalost,
jo meljem med prsti.
Ni kapra, ni rožmarin,
ni tista z belimi semeni
v suhi zemlji golega vinograda.
Ko si me želela objeti, mati,
si brcnila v kamen.
Stegnila si roko, bolna,
k mlademu kragulju,
pa te je kavsnil in je odletel.
Bal se je skozi priprti kljun izpustiti
sršene iz preddvorov srca.
Stopim do zidu
in si ne upam pogledati čezenj
v dan, ki venomer beži pred nočjo.
Boleča refleksija odnosa, ki bi lahko bil drugačen (bi drugačen celo moral biti, pa časa ne moremo zavrteti nazaj), upesnjena na svež način z originalnimi prispodobami.
čestitke.
Lp, lidija
Poslano:
18. 03. 2014 ob 19:06
Spremenjeno:
18. 03. 2014 ob 20:14
Ja, pesem o bežanju pred socialno odgovornostjo do bližnjih v težavah. Sprašujem se, ali obstajajo izgovori, če kdaj nismo moralni, npr. sršeni. In drugo vprašanje te pesmi, kdo pravi, da je in zakaj je soočanje s problemi boljše od bega pred njimi ...
Hvala obema! :-)
Na srečo lahko pobegnem, a izkušnja pravi da s tem le odložim soočanje, toda dokler nisem pripravljen je izmikanje legitimno,
čestitke za izrečeno.
Poslano:
18. 03. 2014 ob 20:15
Spremenjeno:
18. 03. 2014 ob 21:11
Pesem se mi zdi odlična in tudi pretresljiva. Glede tvojega komentarja pa je še en vidik v zvezi z begom od bližnjih, ko imajo težave in ta je, da si predstavljamo, kako bi bilo, če bi oni pobegnili od nas, ko bi mi imeli težave in nas pustili same. Pa ne gre le, da bi zaradi tega ne ravnali tako, ampak, da ne bi bežali in skušali na nek način pomagat. Tu je potem odgovor, kaj je v tem primeru boljše, beg ali ljubezen do svojih bližnjih tudi, ko ne sije sonce.
Lp ius
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
- 18. 03. 2014 ob 07:24
- Prebrano 1087 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 837.14
- Število ocen: 22