Zablodela sreča je potrkala
na moja vrata.
Pa ravno sedaj, ko imam toliko opravkov.
Zaprla sem jo v sobico brez okna,
da ne bo pobegnila.
Potem se moram ukvarjati
s pomembnimi stvarmi:
preganjati polže z vrta,
se jeziti na moža,
ker ni zamenjal žarnice,
paziti, da mleko ne prekipi,
opozarjati otroke, naj pospravijo sobe
in se preobujejo v copate.
Misliti moram na službene projekte
in izobraževalne možnosti.
Tudi v zvezi z zdravjem
je kar naprej potrebno kaj storiti.
Ko imam trenutek, da pogledam
k sreči v njeno sobico,
ugotovim, da je izginila!
Na mizici je pustila listek:
„Lačna sem, grem drugam.“
zanimiva usoda neizbežnosti ... :))
Žarnico zamenjati ne morem primerjati s kvašenjem in gnetenjem testa, z občutkom za temperaturo v sobi, sol na oko ... ipd. Mislim, da je menjava žarnice z decembrom 2012 postala arhetipska soodvisnost in ne deljenje odgovornosti.
Lep izris časa, ko ga natrpamo, da izgine prostor za prostega :)
lp
Poslano:
16. 03. 2014 ob 10:13
Spremenjeno:
16. 03. 2014 ob 10:49
Jure, hvala za lep komentar.
Z ubesedenjem posameznih 'pomembnosti' se nisem pretirano ukvarjala, lahko bi naštela sto raznoraznih banalnosti.
Večina nas na žalost ne ve, kako naj (na)hranimo svojo srečo.
LP, mcv
((prepustimo njej to veščino :))
sicer pa ... razumem misli*; ki besede najdejo.
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!