Z naslado se plazim v mučilni vrt,
čudovite tvorbe dopolnjujejo misel,
zamišljeno nadaljujem pot v nižinah
in spremenljivi obstoj prekrivajo fraze
kot se prekriva streha ali plete košara.
Tako je z mano in brezskrbnim veseljem.

Ko neham biti jaz, izgubim skromnost
kot kača se plazim v raj s telesom človeka,
zaradi dovršenosti uresničene zamisli.
Z občutkom grešnosti bom prižgal cigareto,
neko noč odvrgel svojo kožo
in kaj bom potem, ko mi bo vse jasno?

Bojim se, da bi videl več kot želim,
ko bom odkrival skrivnostne tančice.
Posedam na belih pečinah z razgledom
nad nejasnimi robovi bibavice,
da bi prodrl globje in našel ključ,
oči ne vidijo le, kar je obsijano s svetlobo.

Morda bi se lahko potopil v molk,
se pogreznil skozi hrup, skozi besede –
nože in meče, pokimal soncu,
ki vedno molči in je vse svetlejše.
Lovcu Orionu iz bodala sikajo plameni,
vse je obešeno na poti prekucnjene lune.

V polomljenem gozdu, s podrtimi drevesi,
v gneči zaspanih in dremavih, teoretikov glasbe,
režem z motorno žago, privlači me vonj hrasta,
spominja me na cvetje, ki nikoli ni tako dišalo
in žal mi je, da je vse polomljeno in podrto.
Stojim na koncu temne smeri na ustju predora.

Misli so na severu, kjer zmrzuješ na hodniku,
ko pišeš kratka in skopa sporočila.
Ne maram gneče, bremeni mi misli,
povzroča žalost in umikanje in motiš se,
da ne znam prevesti tvojega jezika.
Stiskam zobe in nekaj kačjega leze v dušo.

Razgledani in izobraženi vedno razumejo:
napovedi katastrofe, prej kot prvorojenci felahov.
Med drevjem so ribniki prekriti z lilijami,
ušesa so napolnjena z žabjim regljanjem,
iskre pobeglega življenja se vračajo
kot bi jih nekdo pregnal daleč med zvezde.

ius