NA KONCU PREDORA

Z naslado se plazim v mučilni vrt,
čudovite tvorbe dopolnjujejo misel,
zamišljeno nadaljujem pot v nižinah
in spremenljivi obstoj prekrivajo fraze
kot se prekriva streha ali plete košara.
Tako je z mano in brezskrbnim veseljem.

 

Ko neham biti jaz, izgubim skromnost
kot kača se plazim v raj s telesom človeka,
zaradi dovršenosti uresničene zamisli.
Z občutkom grešnosti bom prižgal cigareto,
neko noč odvrgel svojo kožo
in kaj bom potem, ko mi bo vse jasno?

 

Bojim se, da bi videl več kot želim,
ko bom odkrival skrivnostne tančice.
Posedam na belih pečinah z razgledom
nad nejasnimi robovi bibavice,
da bi prodrl globje in našel ključ,
oči ne vidijo le, kar je obsijano s svetlobo.

 

Morda bi se lahko potopil v molk,
se pogreznil skozi hrup, skozi besede –
nože in meče, pokimal soncu,
ki vedno molči in je vse svetlejše.
Lovcu Orionu iz bodala sikajo plameni,
vse je obešeno na poti prekucnjene lune.

 

V polomljenem gozdu, s podrtimi drevesi,
v gneči zaspanih in dremavih, teoretikov glasbe,
režem z motorno žago, privlači me vonj hrasta,
spominja me na cvetje, ki nikoli ni tako dišalo
in žal mi je, da je vse polomljeno in podrto.
Stojim na koncu temne smeri na ustju predora.

 

Misli so na severu, kjer zmrzuješ na hodniku,
ko pišeš kratka in skopa sporočila.
Ne maram gneče, bremeni mi misli,
povzroča žalost in umikanje in motiš se,
da ne znam prevesti tvojega jezika.
Stiskam zobe in nekaj kačjega leze v dušo.

 

Razgledani in izobraženi vedno razumejo:
napovedi katastrofe, prej kot prvorojenci felahov.
Med drevjem so ribniki prekriti z lilijami,
ušesa so napolnjena z žabjim regljanjem,
iskre pobeglega življenja se vračajo
kot bi jih nekdo pregnal daleč med zvezde.

ius

Andrejka

Poslano:
15. 03. 2014 ob 19:02
Spremenjeno:
15. 03. 2014 ob 19:16

Morda bi se lahko potopil v molk,

se pogreznil skozi hrup, skozi besede –

To potovanje skozi sebe nas obremenjuje in hkrati plemeniti, brez njega ne bi bili to, kar smo in ne bi zdaj brali tako dobrih pesmi, kot je ta tvoja. Bravo.

Lep pozdrav

Andrejka

Zastavica

ius

ius

Poslano:
15. 03. 2014 ob 19:28

Andrejka, hvala za lep in pohvalen komentar.

Lep pozdrav.     ius

Zastavica

modricvet

Poslano:
16. 03. 2014 ob 10:10

Še dobro, da je na koncu predora svetloba, da se življenje vrača.

Včeraj sem se peljala po avtocesti proti Primorski. Kar sem videla ... po obrazu so mi nekontrolirano začele teči solze.

LP, mcv

Zastavica

ius

ius

Poslano:
16. 03. 2014 ob 10:55
Spremenjeno:
18. 03. 2014 ob 17:56

Res je kot praviš - še dobro, da je kakšen žarek svetlobe, da se življenje vrača in da je nekako po kakršnemkoli opustošenju. Nisem šel proti Primorski, verjamem pa, da je grozno kot je tudi tu. Vsak dan sem bil po ves dan v gozdu in še bo treba ...

Lp ius

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

ius
Napisal/a: ius

Pesmi

  • 14. 03. 2014 ob 23:24
  • Prebrano 645 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 467.2
  • Število ocen: 12

Zastavica