Solo na spirali
imam lomljivo telo ki ponavlja iste gibe dokler se ne zlomi
išče svoj prostor v množici teles pleše svoj solo
se trudi da ne ovira drugih teles ki ponavljajo druge gibe
duše se prepletajo zavozlavajo in razpletajo
večina od njih se nikoli ne dotakne med seboj
včasih se zrcalijo ena v drugi drugič uživajo v lepoti kaosa
najmanj en del mene ne priznava nekaterih razsežnosti
dobim novo telo nove kosti mišice žile nove mehke organe
nove možgane in nov glas za odtenek nižji od prejšnjega
lahko začnem vaditi nove gibe s katerimi nekoga nahranim
duša pa ostane enaka in ista samo nihati začne z drugimi frekvencami
da se uskladi s telesom ki ponavlja gibe dokler se ne zlomi
Pesem, ki z razdvajanjem telesa in duše poudarja pomen soobstoja in tudi socializacije. Koliko izvornega se lahko ohrani za časa enega življenja in koliko je nujno izgubiti, zamenjati, da bi se sploh dalo živeti? Pesem, ki odpira eskistencialno plat bivanja in zaustavi bralca, potisne v premišljevanje. Četitke,
Ana
Draga Ana, hvala za poglobljeno branje in komentar!
LP, mcv
Poslano:
13. 03. 2014 ob 22:04
Spremenjeno:
13. 03. 2014 ob 22:04
Čestitam mcv, zelo mi je všeč :)
Lp, Lea
Poslano:
13. 03. 2014 ob 22:05
Spremenjeno:
13. 03. 2014 ob 22:06
Hvala, Lea199, me veseli!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 13. 03. 2014 ob 16:41
- Prebrano 787 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 514.2
- Število ocen: 12